[index]

1 pismo Korincanom 13

1 Ko bi govoril cloveške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brnec bron ali zvenece cimbale.

2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nic.

3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lacne, in ko bi izrocil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nic ne koristi.

4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevošcljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje,

5 ni brezobzirna, ne išce svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.

6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.

7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. 8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo,

9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.

10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.

11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.

12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz oblicja v oblicje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In najvecja od teh je ljubezen.

[index]